• Anamarija Lampič
    Anamarija Lampič
    Srečen dan za Anamarijo: 3.2.2017 je v šprintu v Pjongčangu osvojila prvo zmago v svetovnem pokalu
  • Vesna Fabjan, OI Sochi 2014 - Flower ceremony
    Vesna Fabjan, OI Sochi 2014 - Flower ceremony
  • Lea Einfalt
    Lea Einfalt
  • Skupina otrok za katero skrbi Milena Kordež
    Skupina otrok za katero skrbi Milena Kordež
  • Klara in Anja Novotna
    Klara in Anja Novotna
  • Janez in Anamarija Lampič
    Janez in Anamarija Lampič
  • Nejc Stanek
    Nejc Stanek
  • Vesna Fabjan, OI Sochi 2014 - Medal ceremony
    Vesna Fabjan, OI Sochi 2014 - Medal ceremony
  • Skupina otrok za katero skrbi Tadeja Brankovič
    Skupina otrok za katero skrbi Tadeja Brankovič
  • Drejc in Matic Meglič
    Drejc in Matic Meglič
  • Vesna Fabjan, OI Sochi 2014
    Vesna Fabjan, OI Sochi 2014
    Dobitnica bronaste medalje
  • Jon Seliškar
    Jon Seliškar
  • Nina in Anita Klemenčič
    Nina in Anita Klemenčič
  • Neža Perko
    Neža Perko
  • Sara Jazbec in Živa Klemenčič
    Sara Jazbec in Živa Klemenčič
  • Anja Mandeljc
    Anja Mandeljc
    5.1.2018 Campra (SUI), prvi podium za Anjo Mandeljc na COC/OPA pokalu v kategoriji U-20

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TSK Merkur Kranj
Tekaški smučarski klub
TRIGLAV KRANJ
Partizanska cesta 37, 4000 Kranj
 

 

 T: 040 680 454
(Rok Šolar, glavni trener)
Donatorji in sponzorji

 

 

Zavarovalnica Triglav, d.d.

Poročilo z Univerzijade v Almaty-ju

alt
Galerija slik

28. Zimska Univerzijada Almaty 2017

Univerzijade (29.1. - 8.2.2017) v Kazakhstanu se je udeležil tudi Triglavan Nejc Stanek, ki ima v klubu med trenutno aktivnimi tekmovalci najdaljši staž. Po vrnitvi domov je napisal izčrpno poročilo, dogodivščine in probleme, ki so ga spremljali na tekmovanju. Poskrbel je tudi za galerijo slik. Opozoril je le, naj se pripravimo na dolgo branje. No, sicer pa je to edino pravo poročilo skoraj 14 dnevne odsotnosti, zato si dajte duška in ga preberite od začetka do konca.

V Kazakhstanu, natančneje v Almatyu, je med 29.1.2017 in 8.2.2017 potekala 28. Zimska Univerzijada, katere sem se udeležil tudi jaz. Tam se je zbralo okrog 2.000 športnikov iz več kot 55 držav, ki smo tekmovali v 12 različnih športih. Skupno je bilo podeljenih kar 85 kompletov medalj. Slovenske barve je poleg mene zastopalo še 12 drugih športnikov v štirih drugih zimskih disciplinah (Desiree Ajlec, Ana Zimšek, Jan Napotnik in Žan Kralj v alpskem smučanju / Aljaž Vodan, Aljaž Žepič, Andraž Modic, Anže Lavtižar, Matija Štemberger in Martin Capuder v smučarskih skokih / Peter Podlogar v deskanju in Daša Grm v umetnostnem drsanju). Spremljali so nas še 3 trenerji in 5 drugih članov odprave.

Sam sem se za nastop na Univerzijade odločal že nekje od poletja, proti koncu decembra pa sem se moral dokončno odločiti in Slovenski univerzitetni športni zvezi (SUSA) posredovati dokumentacijo, da so me lahko prijavili za prihod v Almaty. Preden pa sem to storil, sem najprej moral dobiti potni list, ki je potreben za vstop v Kazakhstan. Potni list sem dobil v parih dneh, prav tako vsa potrdila iz fakultete in že je bil na sporedu naslednji dogodek – druženje udeležencev Univerzijade, skupaj z novinarsko konferenco, ki se je odvila v Kampusu v Ljubljani. Na ta dan (24.1.) sem šel najprej na trening, nato na SZS, zadnji postanek pa je bila SUSA. Ko sem odhajal domov, sem bil zaradi vseh stvari, ki sem jih dobil, zelo dobre volje, prav tako pa me je počasi dajala nervoza zaradi skorajšnjega odhoda v Almaty. V naslednjih dneh sem nabral vso opremo, vendar sem nato pakiral šele zadnji večer, kar seveda ni bila najboljša ideja, saj sem na koncu ugotovil, da imam več kot 8 kg preveč. Najprej sem šel preverit, koliko bi me stalo, če bi plačal za odvečno prtljago in ugotovil, da bi za to moral doplačati slabih 100 € v eno smer. Raje kot to, sem se odločil, da vse stvari prestavim iz kovčka v potovalko ter oblečem malo več kot je potrebno.

V petek (27.1.) sem zgodaj zjutraj pobral svoje stvari, jih spakiral v avto in z očetom odšel v Ljubljano, kjer sem pojedel zajtrk in se malo odpočil. Ob 10:30 smo se zbrali pred SZS, kjer smo skupaj s skakalci napakirali kombi ter se odpravili proti Benetkam. Ko smo prišli na letališče, smo nabrali en kup vozičkov in nanje naložili potovalke in smuči ter se popolnoma otovorjeni odpravili iskat naš avion. Ob check-inu je tehtnica pokazala, da moja oprema (smuči in potovalka) tehta 29,8 kg, medtem ko ročne prtljage raje nisem tehtal . Let iz Benetk do Istanbula je bil kratek in prijeten, malo me je motilo edino to, da sem sedel na popolnoma drugem koncu kot ostali del ekipe. Ko smo prišli v Istanbul, smo najprej poiskali WiFi, saj smo imeli dobre 3 ure čakanja do naslednjega leta. Na internetu nam je uspelo zabiti nekaj časa, nato pa je končno prišla informacija iz katerega gate-a imamo naslednji let in odpravili smo se na približno 15 minutno potovanje po letališču. Med čakanjem na let se je nabralo še več športnikov iz drugih držav (ZDA, VB, Romunija, Turčija, Norveška, …), ki so prav tako potovali v Almaty. Tudi na tem letu sem sedel drugje kot ostali naši športniki in kljub temu, da je let trajal več kot 5 ur in da sem se res trudil zaspati, mi je uspelo zaspati šele popolnoma na koncu leta, pa še to le za dobro uro.

Ko smo prišli v Almaty, nas je pričakalo nekaj 10 prostovoljcev, ki so nam pomagali ali pa ploskali in nam zaželeli sreče. Mi smo pobrali opremo in jo dostavili do posebnih tovornjakov, ki so jo odpeljali do destinacije, na kateri smo jo potrebovali. Mi pa smo se odpravili na avtobus, ki je šel v Athlete's Village (AV). Avtobus je imel tudi policijsko spremstvo, kar je bilo vsaj na začetku zame kar manjši šok, vendar sem kmalu ugotovil, da imamo policijsko spremstvo vedno, kadar z uradnim avtobusom odidemo na neko prizorišče. Ko smo prišli v AV, smo dobili začasne akreditacije ter kartice, ki so nam omogočale prehod skozi nekatera območja. Nato smo odšli v sobe ter kasneje na zajtrk, saj smo bili kljub temu, da smo na vsakem od letov dobili obrok, precej lačni. Po zajtrku smo pobrali opremo, ki so jo medtem dostavili do vasi ter se počasi razpakirali. Po krajši pavzi je sledil ogled skakalnega centra Sunkar, kjer pa smo se zadržali predolgo in zato za nekaj minut zamudili kosilo, tako da sem si sam privoščil nekakšno pico. Že čez nekaj minut pa sem izvedel, da hkrati poteka tudi prvi sestanek vodij ekip v teku na smučeh na Alatau, ki je bilo prizorišče tekaških tekmovanj in kar nekaj časa oddaljeno od naše nastanitve. Ker sem bil edini predstavnik v tem športu, sam nisem mogel poskrbeti za vse in seveda nisem mogel priti do tja dovolj hitro. A se je naša super atašejka Assiya zmenila, da lahko pridem po informacije in trening številko naslednji dan pred začetkom uradnega treninga. Zvečer smo se odpravili na večerjo nato pa sem precej zgodaj odšel spat, saj sem v zadnjih dveh nočeh skupaj uspel spati manj kot 6 ur.

Čez noč sem se dobro naspal, zjutraj pa sem spakiral stvari za trening ter se odpravil na avtobus za Alatau, kjer sem si ogledal 5 km krog, ki smo ga potem premagovali na vseh tekmah, razen na sprintu. Krog je precej zahteven, saj v prvih 3 km nimaš nobenega daljšega spusta, kjer bi se lahko dodobra spustil, na koncu kroga pa je daljši spust, ki ni preveč zahteven in na katerem se lahko dobro nadihaš za nadaljevanje tekme. Nekje približno na sredini kroga je tudi najtežji vzpon. Sicer se mi je proga zdela zelo zanimiva in zaradi hitrega snega tudi precej hitra. Po koncu treninga sem imel še sestanek vodij ekip (TCM) kjer sem izvedel da je FIS TD Slovenec, kar mi je skozi celotno tekmovanje prišlo precej prav, saj se je vseeno lažje pogovarjati v slovenščini kot v angleščini.

Ker prejšnji dan nisem vedel, da imamo spet TCM, nisem naročil lunch-boxa in sem še drugi dan zapored ostal brez kosila. Ko sem prišel nazaj v vas, je sledil dvig slovenske zastave in nato po krajšem počitku začetek otvoritvene slovesnosti. Zbor za otvoritveno slovesnost je bil že ob 18.00 uri in vse skupaj je trajalo kar 5 ur. Zame kar nekoliko predolgo, vmes sem bil že zelo utrujen ter komaj čakal da pridem nazaj v sobo in grem lahko spat. Pa vendar te obdaja nek poseben občutek, ko hodiš za slovensko zastavo in ti približno 10.000 ljudi maha in ploska. Zato sem vzdržal, po otvoritveni slovesnosti pa sem si šel hitro kupit sendvič, ga pojedel, si spakiral stvari za tekmo ter se pripravil za spanje in po hitrem postopku zaspal.

Zjutraj sem se zbudil, oblekel, pobral stvari ter odšel na zajtrk in nato na avtobus za Alatau. Tam sem najprej odšel po štartno številko (10), si pripravil smuči, se ogrel in odpravil na start. Prvi dan me je čakala tekma na 10 km v klasični tehniki, na tekmovališču pa me je spremljala Marija Jozak. Na tekmi sem se iz štarta počutil kar dobro, tudi smuči so se mi zdele dobro namazane, žal pa to ni trajalo prav dolgo. Kmalu me je začelo pobirati, hkrati pa tudi maža ni več prijela tako kot bi morala in vsak kilometer je bil težji in začel sem izgubljati bitko s časom. Ko sem prišel v cilj, nisem bil najboljše volje. Kmalu sem ugotovil, da sem ne glede na vse, dal vse od sebe in moram zato biti malce bolj zadovoljen sam s seboj. Po tekmi se je moje kašljanje, ki me je najverjetneje zaradi precej umazanega zraka mučilo že od prihoda od Almaty, še poslabšalo, vendar pa se je stanje precej kmalu spet popravilo nazaj. Na koncu sem na prvi tekmi osvojil 86. mesto in to je bilo tudi moje izhodišče za naslednji dan, ko je sledila tekma na 10 km skate. Po tekmi sem moral počakati še na TCM, kjer smo dobili informacije za naslednjo tekmo, nato pa smo se počasi odpravili proti AV in skupaj z ostalim delom ekipe odšel na večerjo. Sledilo je druženje, kjer smo se še nekaj časa pogovarjali, nato pa sem odšel spat.

Naslednje jutro (31.1.) sem vstal precej zgodaj, se pripravil za tekmo, odšel na zajtrk ter nato na avtobus, kjer sem spoznal Bendika Bang Pedersena iz Norveške, ki je bil tekmovalec, trener ter serviser za svojo ekipo in s katerim sva v nadaljevanju Univerzijade precej sodelovala. Na tej tekmi sem se konkretno zamazal. Ne vem, kaj sem naredil, vendar se mi smuči niso nikamor speljale, prav tako se mi je med tekmo poslabšal kašelj in nisem se počutil najbolje. Kmalu po štartu je sledil odstop, kljub trudu nisem mogel več nadaljevati. Ko sem prišel nazaj do stadiona in v garderobo, sem bil precej jezen sam nase, saj je bil to moj prvi odstop v tekaški karieri. Hitro sem se preoblekel ter odšel nazaj v dolino počivat. Moral sem se pripraviti za tekmo od katere sem pričakoval največ - sprint klasika. V vasi sem dan večinoma preživel v sobi, kjer sem pred TV-jem navijal za alpski smučarki, ki sta se borili za čim boljše izhodišče v alpski kombinaciji, medtem ko so skakalci zvečer imeli zadnji trening pred posamično tekmo.

V sredo (1.2.) je bil prvi dan, ko nisem imel tekme. Ko sem se zbudil, sem se počutil zelo grozno, saj me je bolela glava, rahlo me je kuhalo in bil sem prehlajen. Vseeno sem moral ostati na Alatau, saj sem se odločil, da bom sprint vseeno štartal, zato sem moral pogledati progo ter se udeležiti TCM. Med treningom sem se počutil precej bolje, opravil pa sem ga skupaj z norveško ekipo, s katero smo se na koncu treninga tudi slikali. Ko so prostovoljci videli, da smo konec treninga in da se slikamo, so se še oni zaželeli slikati z nami. Mislim, da do sedaj še nisem naredil toliko »selfiejev« kot v teh dveh tednih v Kazakhstanu. Nato sem se preoblekel in malce zaspal kar v garderobi. Ko sem se zbudil, sem se počutil povsem povožen. Zato sem odšel v Medical Room na Alatau, kjer so me dodobra pregledali ter mi dali nekaj zdravil. Svetovali so mi, naj čim več počivam in pijem, šprint pa vseeno lahko štartam. In naj takoj, ko pridem nazaj v AV, odidem v Medical Center na pregled, da še tam vidijo v kakšnem stanju bom, ko pridem nazaj v dolino. Najbolj me je presenetilo, da zdravniki skorajda ne govorijo angleško, tako da je komunikacija potekala preko prostovoljke, ki je študentka medicine. TCM je bil precej kratek, vendar je avtobus proti dolini štartal šele ob 18:00 in zaradi gostega prometa smo se kljub policijskemu spremstvu vozili kar 2 uri. Ko sem prišel v Medical Center, me je zaradi komunikacije spremljala študentka medicine in me odpeljala do pravega zdravnika. Dobil sem recepte za nekaj zdravil, nekatera pa sem moral plačati iz svojega žepa, čeprav je prostovoljka poizkušala prepričati gospo v lekarni, da imamo športniki vsa zdravila brezplačno. Ko sem prišel nazaj v sobo, se je ravno končevala prva serija smučarskih skokov, v kateri smo imeli priložnost za prvo medaljo, saj je Aljaž Vodan zasedal tretje mesto. V drugi seriji je Aljaž izgubil eno mesto, vendar pa je bil ekipni uspeh vseeno izjemen, saj je Andraž Modic napredoval iz 14. na 5. mesto, medtem ko je Anže Lavtižar osvojil 16. mesto. To je napovedovalo odlične možnosti za slovensko medaljo na ekipni tekmi v skokih.

V četrtek (2.2.) sem se počutil malo bolje, tako da sem se na tekmo odpravil z rahlim optimizmom, da bom le lahko odtekel tako kot sem sposoben. Na tekmovanje sem skupaj z Marijo in Assiyo odšel v delegacijskem avtu, saj sem hotel čim hitreje po tekmi oditi počivat nazaj v AV. Na tekmovališču sem si hitro pripravil smuči. Odločil sem se, da ne bom preveč kompliciral, saj nisem hotel narediti iste napake kot na prejšnji tekmi. Pa tudi proga je bila dovolj lahka, da bi lahko odtekel soročno, če bi bilo to potrebno. Dobro sem se ogrel, ter se iz štarta pognal kar dobro. Na vrhu prvega klanca pa sem bil že popolnoma zadihan. Vseeno sem do konca kroga poizkušal dati vse od sebe. Ko sem prišel v cilj, sem videl, da sem kljub vsemu prehitel le dva tekmovalca. S tem nisem mogel biti zadovoljen, ampak vem, da sem dal od sebe popolnoma vse. Assiya mi je priskrbela topel čaj, nato pa smo se odpravili proti dolini. V vasi sem najprej nekaj pojedel, nato pa sem odšel počivat v sobo.

Ker sem imel po šprintu kar 6 dni časa do naslednje tekme, sem se odločil, da se poizkusim v tem času čim bolje pozdraviti ter pripraviti na najtežjo preizkušnjo, 30 km v klasiki s skupinskim štartom. O tem ali bom štartal ali ne, bi se odločil na dan TCM (6.2.). Tako sem v petek (3.2.) skupaj s skakalci navijal za Desiree, ki je v veleslalomu osvojila 2. mesto ter tudi za ostale naše športnike, ki so osvajali odlične rezultate. Tako smo imeli vsak dan vsaj en zelo dober rezultat. Prav tako sem v naslednjih dneh večkrat obiskal turško savno, kar mi je zelo pomagalo pri kašlju. Tudi počival sem več. Žal mi je le, da v času, ko sam nisem nastopal, v živo videl le ekipno tekmo alpskih smučarjev. Uspelo se mi jo je ogledati z roba proge. Na ženski tekaški tekmi na 15 km v klasični tehniki s skupinskim štartom pa mi je celo nakako uspelo priti v VIP prostor. Sem pa slovenske sotekmovalce ves čas spremljal po TV-ju ali pa po FIS aplikaciji.

V tednu, ko sem bil prost tekmovanj, sem se nekako sestavil skupaj. Odločil sem se, da bom nastopil na 30 km. Smučarskim skakalcem je uspelo osvojiti srebrno medaljo na ekipni tekmi, kar je poskrbelo še za dodatno dozo veselja in volje do mojega nastopa. Ker sam nisem imel štafete, sem se z Bendikom zmenil, da me on zastopa na TCM, tako da mi ni bilo potrebno samo zaradi tega oditi na Alatau. Sem pa tja odšel naslednji dan, da mi je uspelo narediti trening pred tekmo. Zvečer smo vsi člani slovenske delegacije, ki smo še ostali v Almatyu, odšli na skupinsko večerjo v center mesta.

Po prihodu nazaj, sem se precej kmalu spravil spat. Ura je bila za naslednji dan nastavljena na nečloveških 5:30. Zjutraj sem vstal, pograbil nahrbtnik, ki sem ga spakiral že zvečer ter odšel na zajtrk, kjer sem se dodobra najedel, da sem dobil čim več energije. Na avtobusu sem še zaspal za približno 1 uro. Na Alatau sem šel po štartno številko, pripravil smuči z drsno mažo in odšel v norveški kontejner, saj se nisem želel še 1x zamazati na tako dolgi tekmi. Norvežani so mi povedali, kaj so oni namazali ter mi posodili tistih nekaj voskov, ki jih sam nisem imel s seboj. Nato sem šel potestirat smuči in se ogret za tekmo. Med prvimi sem tudi vzel transponder, saj nisem hotel čakati v vrsti. Tribune so bile skoraj povsem polne gledalcev (okrog 3.000 ljudi) in množica je pred štartom pričela odštevati – 3, 2, 1! Začelo se je, bili smo na poti. Takoj po štartu je manjša skupinica že rahlo zaostala, v tej skupinici sem bil tudi sam. Tekel sem skupaj z dvema Američanoma, Italijanom in Madžarom. Prvi 5 km krog mi ni bil pretežak, nato pa me je utrujenost počasi začela dohitevati. V drugem krogu sem tudi že uvidel, da me bodo najverjetneje nekje okrog konca tretjega kroga dohiteli vodilni tekmovalci in da bom moral končati tekmo. Poizkusil sem čim bolj dvigniti svoj tempo,  vendar ni šlo. Na začetku tretjega kroga sem v prvi coni za hranjenje najprej dobil pijačo od avstralskega trenerja, s katerim sva se pogovarjala v prejšnjih dneh na avtobusu, v drugi coni pa še od norveške ekipe. Tako sem bil zopet malo bolj živahen in sem se lahko do konca kroga boril z madžarskim tekmovalcem, ki sem ga tudi prehitel. Potem pa naju je zaustavila žirija tekmovanja, saj so bili vodilni tekmovalci le še nekaj 10 m za nama. Moj nastop se je končal. V garderobi sem se preoblekel in pogledal napet zaključek tekme, v katerem sta Rusa v ciljnem šprintu ob neverjetnem navijanju prehitela kazakhstanskega tekmovalca. Po koncu tekme sem smuči očistil, ter jih pripravil za pot domov. Pospravil sem svoj kontejner, vrnil ključe ter se nato z delegacijskim avtom in Matijo Rakunom vrnil v AV, kjer smo se pripravili na zaključno slovesnost. Ta je bila na srečo veliko krajša in manj formalna kot otvoritvena. Nato je sledila še nekakšna gala večerja.

Zadnji dan pred odhodom domov sem nakupil nekaj spominkov, vas pa je izgledala bolj kot mesto duhov, saj je večina ljudi že odšla proti domu. Tako smo spakirali tudi mi ter se pripravili na zgodnji let proti domu. Na letu iz Almatya do Istanbula sem pogledal dva filma. S skakalci smo na istanbulskem letališču odšli na kosilo v Burger King, nato pa smo okupirali nekaj klopc, na katerih smo nekateri celo malce zadremali . Let iz Istanbula do Benetk je bil prijeten. Ko smo prišli, smo kar hitro prejeli vso prtljago, jo naložili na vozičke ter se odpravili do kombija, ki nas je potem popeljal do Ljubljane.

Če pogledam na celotno mojo ekspedicijo, z rezultati (ne glede na vse okoliščine) ne morem biti povsem zadovoljen. Vendar pa je bila Univerzijada zame prečudovita izkušnja, na kateri sem sprevidel, koliko pomeni trener (hvala Rok ) in na kateri sem spoznal cel kup prečudovitih ljudi, ki so mi bili pripravljenio poomagati. Navezal sem tudi nekaj mednarodnih stikov. Upam da bodo trajala čim dlje in da se s temi ljudmi še kdaj vidimo.

Na koncu bi se rad zahvalil Slovenski Univerzitetni Športni Zvezi, ki nas je peljala na Univerzijado ter vsem, ki so v Almatyu skrbeli za nas (Marija Jozak, Zvijezdan Mikić, Matija Rakun in Gregor Mišič). Prav takobi se rad zahvalil vsem ostalim športnikom in trenerjem, s katerimi smo skupaj preganjali dolgčas ter podpirali en drugega. Hvala tudi Jožetu Klemenčiču za dres in ostala oblačila. Prav tako hvala norveški in avstralski ekipi, ki sta mi pomagali urediti stvari, ko nisem mogel vsega postoriti sam. Hvala tudi vsem prostovoljcem, ki so poskrbeli, da nam je bilo čim lažje. Od vseh pa bi se najbolj rad zahvalil Roku Šolarju - za vse, saj že cel kup let skrbi zame in me prenaša. HVALA ROK!

I think that will be all folks 

Nejc Stanek